Najdeš sedić položaj u katerom se lahko počutiš udobno.
Hrptenica je pokončna,
A ne toga.
Položaj ki ti omoguća da se počutiš tako sproščeno,
Kod tudi budno i prisotno.
K sebi povabiš preprost občutek prisotnosti.
Zapreš uči,
Ali spustiš pogled u jedno točko pred sebo.
Dovali da se tvoja prisotnost spusti po telesu,
I koliko je to moguće,
Omehčaš,
Sprostiš področja kjer opaziš kašna učitno napetnost.
Lahko naradiš nekaj polnih odihao i izdihao,
Potem pa dovoliš da je dih naravan.
Dovali dihu da samodiha,
Da je takšan kod je.
Opčutiš telo kako sedi tukaj,
Opčutiš oblačila na koži,
Opčutiš sedne kosti na katerih sediš,
Opčutiš kako se pod platje dotikajo tal.
Ali če sediš s prekreženimi nogami,
Kako se gležni dotikajo tal.
Spustiš svoje telo proti tlom,
Prepustiš se gravitaciji,
Opaziš kašne čustva su prisotna.
Ustopiš u ta trenutak,
Prav zdaj.
Kakšan je opčutak biti zdaj i tukaj?
Kako je tim trenutku biti ti?
Zde pa s pozornostjo poiščeš dih,
Pustiš da samoteče,
Slediš osakemu u dihu i osakemu iz dihu.
Začutiš nežno gibanje telesa ko dihaš.
Zadnji opčutak ko zrak stopa skozi nosnice,
Kakšan je ko teče skozi grlo u pluče.
Čutiš kako se prsni kaš širi,
Kako se trebuch premika,
Opčutiš kako se mišice sprstiju ob iz dihu,
Opčutiš kako zrak nežno izhaja skozi nosnice.
Zde pa privedeš pozornost na tisti del telesa,
Kjer dih najlaže zaznavaš.
Al pa tja kjer se ga najbolje prijetno opčuti.
Naj to postane mjesto kateremu se vršće zvračaš,
Sidro sadanjega trenutka.
Vedno se lahko vrneš nazaj,
U temu sidru.
Ta dih,
Sproščeno,
Zainteresirana prisotnostjo,
Znaš kakšni su občutki kocele od diha,
Iz trenutka u trenutek.
Spremljaš občutke,
Opaziš kako se spreminjaju,
Ali ne spreminjaju,
Kje je tvoja pozornost zdaj.
Sakičko opaziš da je tvoj um od tava,
Je to trenutek prisotnosti.
Nižno smjeriš pozornost nazaj na dih,
Ponudiš sproščeno,
Budno prisotnost.
Sakičko opaziš da je hrbet sklučen,
Ga zavestnim gibom porunaš.
Ta dih zdaje,
I ta dih zdaje.
Opazuješ osaku dih,
I osaki zdih.
Opaziš kako ima osaku dih začetak,
Sredina i konac.
Pravo tako osaki zdih.
Opaziš kratak premor na koncu diha,
I kratak premor na koncu iz diha.
Zdaj pa pozornost osmiriš na opčutke u telesu.
Potuješ čez telo,
Opčutiš stopala,
Gležnje,
Goleni,
Kolena,
Stegna,
Sedne kosti,
Trebuh,
Prsni koš,
Hrbet,
Dlani,
Podlahti,
Komovce,
Nadlahti,
Ramena,
Vrat,
Obraz,
Usta,
Jezik,
Oči,
Čelo,
Celotno glavo.
Opaziš če su morda prisotni kašni močni opčutki,
Ki posebe privabljaju tvoju pozornost.
Če tako dopustiš da se dih umakne u zadije,
I svoju zainteresiranu preprostu prisotnost ponudiš tem opčutkom.
Kako se opčuti?
Se opčutki s časom spreminjuju,
Ali ostaju enaki.
Moguće opaziš ručino,
Ali mraz,
Ali mrolinčanje,
Bolječino,
Zbadanje,
Morda ščemenje,
Utripanje.
Zmehko,
Otprto,
Zavestio spremljaš opčutke.
Opaziš.
Su prijetni,
Ali neprijetni?
Kaj se zgodi kojim popolnoma posvetiš pozornost?
Stane joj,
Morda,
Bolje intenzivni,
Se raširije,
Ali ostaju enaki.
Morda pa trenutno u telesu ne čutiš nič posebnega.
Opaziš tudi to.
Tako se trenutno počuti telo.
I če opčutki u telesu nisu močna iskušnja,
Sa pozornost joj samo vrneš nazaj k dihanju.
Ponujaš mirno,
Stalno pozornost.
Telesnim opčutkom,
Ali dihanju.
Čutiš tok opčutkov,
Subtilnih ali močnih,
Ki teče skozi tebe.
Pustiš življenju da je takšno,
Kot je.
U zadnji minuti te meditacije sa spozornost joj vrneš k dihanju.
Spremljaš sako dih i saki zdih.
Spremljaš življenje ki teče skozi tebe i se ustrajno spreminja.
Ko si pripravljen,
Pripravljena,
Nežno prebudiš telo i odpreš uči.
