Zauzamemo sedeči položaj na blazini,
Na tleh ali na stolu.
Svojo držo in položajem telesa lahko eksperimentiramo,
Dokler se u izbranem položaju ne počutimo relativno udobno in stabilno.
U veliko pomoč privaji nam bo,
Če je naša drža pokončna in uzravnana,
A vendarle ne toga.
S vertikalno poravnanimi hrbtom,
Vratom in glavo.
Če nam tako ustreza,
Sadaj dovolimo,
Da se naš pogled zapre.
Opčutimo kako se naše telo stika s podlago,
Na kateri sedimo.
Kje je ta stik bolj intenziven?
Kješi p keši.
Opčutimo svoju prizemljenost,
Težo svojega telesa.
S pozornostjo se sprehodimo preko nok,
Po telesu na uzgor.
Na uzgor preko trupa in rok,
Prek ramen in vratu,
Se do vrha glave.
Na to se zavemo kakšen je položaj celotnega telesa,
Od nok do glave.
In kako telo zdržuje ravnoteže u tej pokončni dostojanstveni drži.
U nadaljevanju sledimo vodenju kolikor najbolje lahko,
Vendar ostanimo hkrati tudi pozorni na svoju notranju modrost.
Nežni do sebe.
In storimo to,
Kar je za nas u danem trenutku najbolje.
Sedaj privedemo pozornost k tejstvu da dihamo.
Zavedamo se zraka,
Ki z osakim udihom ustopa u telo in z osakim izdihom telo zapušča.
Zavedamo se me tenko udihujemo in zavedamo se me tenko izdihujemo.
Opazujemo gibanje,
Ki se ustvarja ob dihanju in se preprosto zavedamo občutkov,
Ki su povezani s dihanjem.
Dopustimo da se pozornost ustali na tistem mestu,
Kjer je za nas dih najbolj navzoč.
Če je to pri nosu,
Začutimo dotik diha ob prehodu skozi nosnice.
Opčutljivi in pozorni smo do najmanjšega in najrahlejšega dotika zraka u nosnicah.
Če je to pri trebuhu,
Začutimo trebušno steno,
Kako se nežno dviga pri udihu in kako se spušča ob izdihu.
Pozorni smo na to,
Da dihanje morda skušamo nadzorovati ali na nek način nam uplivati.
Spomnimo se,
Da to ni vaja u dihanju,
Tamveč vaja u zavedanju.
Preprosto dopustimo da dihanje diha samo,
Da najde svoj način ustopanja u telo in istopanja iz telesa.
Uglašujemo se s celotnim tokom dihanja.
Spremljamo celoten udih od začetka,
Ter ostajamo pozorni na to,
Kdaj postane izdih.
I na to sledimo tudi izdihu,
Od začetka pa vse do trenutka,
Ko postane udih.
Preko clej lahko opazimo kako naš um odtava po svoje,
Kako ga pritegnejo določene misli,
Spomini,
Predstave,
Skrbi.
To pač naš um počne.
Prisotnost misli ni slaba,
Niti nezaželena.
Pomembno je to,
Da se teh misli zavedamo in kako zanimirao namo.
Naj bo to misl očem rkoli.
To misl opazimo.
Kratko opazimo njeno osebino na moč ki jo ima nad našim umom.
Tar na to misl opuščamo in se s pozornostjo nežno in brez uznimirenja vračamo k dihanju,
Kjer je to najbolj dostopno za nas.
Skrbnostjo in radovednostjo opazujemo.
Kakšno je to dihanje za nas u tem trenutku?
Kako ga doživljamo?
Kje ga doživljamo?
Smo še u stiku s dihom?
Pozorni smo na osakršne misli s katerimi se prične um ukvarjati.
Misl opuščamo in se s pozornostjo nežno in brez uznimirenja vračamo k dihanju,
Kjer je to najbolj dostopno za nas.
Opuštjevamo vsak trenutek,
Vsak dih,
Kod vedno nov i jedinstven.
Lahko oblikujemo namen da bomo to zavedanje unesli u preostanek tega dni.
In ko nam ustreza,
Otpremo oči in zaključimo stovajo.
