Osjedeš se u sedeći položaj,
Krtenica je ravna,
A ne toga.
Dovoliš da se oči mehko zapraju.
Pozornost osmeriš nauznutor.
Začutiš stik spod lago.
Začutiš svoje telo,
Stopala,
Noge,
Boke,
Trebuh,
Prsni koš,
Roke,
Ramena,
Vrat,
Glavo.
Ozavestiš dih,
Opazuješ fizične opčutke sakega oddiha i sakega izdiha.
Dopuščaš da je dih takšan kao ti je,
Da teče samo od sebe.
Ozavestiš da dihaš povsem pravo.
Ni česar ti ni treba naraditi.
Dopustiš telesu da sedi tu i,
Koliko je to mogoče,
Dopustiš da si pravo takšan,
Pravo takšna kod si.
U tem trenutku ti ni česar ni potrebno spreminjeti.
U misli si prikličaš sliko veličastne,
Čudovite gore.
Brda je to gora ki jo poznaš,
Ali pa si jo predstavljaš.
Dovoliš da se u tebi slika gore izostri.
Če u mislih ne vidiš slike,
Se osredotočiš na opčutek mogočne gore,
Opčutek širokega,
Trdnega uzmožja,
Koje je trdno usidreno u zemljsko površje,
Visokega,
Čudovitega vrha koje sega nad oblake,
Ko njih nastrma ali blaga poboče.
Opaziš kako je masivna,
Kako je trdna,
Neukrnena i lijepa,
Od daljeć i od blizu.
Brda ima tvoja gora snežen vrh.
Brda obznoži raste od drevesa.
Brda su stene iz mogočnega granita.
Po pobočju se lahko spušća potoki ali slapove.
Brda su na njej travniki visokogorska jezera.
Opazuješ jo,
Opaziš use njene lastnosti.
Ko si pripravljen,
Pripravljena,
Pogledaš če lahko u svoji predstavi to goro pripeleš u svoje telo,
Tako da se opčutek tvojega telesa zlije s opčutkom gore.
Z njoj si deliš trdnost,
Mogočnost i lepoto.
Postaneš ta gora.
Ko tu sediš,
Tvoja glava postane vrh gore,
Kjer se odpira panoramski razgled.
Podpiraju ga ostali deli telesa.
Tvoja ramena i roke su pobočja.
Tvoja zadnica i noge su trdno uz nože gore.
Trdna podlaga iz katera se dviga.
Hrptenica li daje oporo da je pokončna i simetrična.
S osakim oddihom ko sediš tukaj,
Postaješ sve bolj dihajuća gora,
Neomajna v svojom notranim miru.
Popolnoma to kar si,
On kre besed i misli,
Osredotočena,
Prizemljena,
Neomajna prisotnost.
Ko sediš tukaj,
Se zaveš da solnce vsak dan potuje po nebu nad goro.
Pri tem se svetloba,
Sence i barve vešća spreminjaju.
Površina je polna življenja i aktivnosti.
Potoki,
Sneg,
Slapovi,
Rastline i živali.
Ko gora sedi,
Vidi i opčuti kako noc sledi dnevu i dan sledi noći.
Čez dan joj solnce se gre,
Po noći joj obdaha hladno zvezdnato nebo,
Ki se zjutraj spet postopno umakne zori novega dne.
Skozi vse to,
Gora sedi.
V osakem trenutku nenehno doživlja spremenbe.
Vaz čas se spreminja.
A skozi vse to,
Je vedno preotakšna kot je.
Ohranja svoj mir,
Ko se menjaju letni časi,
Ko se iz trenutka u trenutek,
Iz dneva u dan spreminja vreme.
Poleti na gori ni snega,
Razen murdao na vrhu ali u raspukah.
Jeseni,
Nahko gora obleče plašć iz čudovitih pisanih baru.
Ko zimi,
Joj pokrijeta snekin let,
U katerem koli letnom času,
Joj lahko obkrožijo oblaki ali mgla,
Ali joj polije leden deš.
Ljudije lahko pridejo pogledat goro i komentiraju kako lepa je,
Ali pa kako ni dobro dan za ugled gore,
Da je preveć oblačno ali deživno,
Megleno ali temno.
Nič od tega ni pomemno za goro.
Kjevaščas ostaje takšne kot je.
Oblaki lahko pridejo,
Oblaki lahko gredo.
Turistom je lahko ušeć ali ne.
Veličastnost i lepota gore se niti malo ne spreminite.
Ne glede na to ali joj ljudi je vidio ali ne,
Ali je spustavljena solncu ali oblako,
Vrućini ali mrazu,
Dnevu ali noći.
Samo sedi i je takšna kot je.
Časih je obiščeo hude nevihte,
Snežnih meteži i nepredstavljivo moćni vetrovi.
Skozi use to gora sedi.
Prida pomlad,
Dreve sa poženaju liste na visokih travnikih,
Na pobočih cvetio ruže i ptice spet poje u krošnjah.
Potoki oživijo od vode staljenega snega.
Skozi use to gora še vedno sedi.
Na svojem bistvu ostaje takšna kot je.
Skozi letne čase,
Spremenljivo vreme i dogajanje na njeni površini.
V življanju i meditacijski praksi nenihno doživljamo spremenjajočo se naravo uma i telesa i zunalnjega sveta.
Imamo svoje obdobja svetlobe i teme,
Dajalnosti i nedajalnosti,
Pisane i črne trenutke.
Res je da doživljamo nevihte.
Bijaju nas moćni vetrovi,
Mraz i deš.
Trpimo obdobja teme i boličine.
Pridaju pa tudi trenutke veselja i zanosa.
Celo naš vides se nenihno spreminja.
Kao u meditaciji postanemo gora,
Se lahko povežemo s njenom učio i stabilnostjo i nju začutimo kod deo sebe.
Iz gora lahko črpamo moć,
Ki nas potpira i nam pomaga srećati vsak trenutak s čuječnostjoj i jasnostjoj.
Lahko nam pomaga da vidimo da su naše misli,
Opčutki,
Skrbi,
Naše čustvene nevihte i krize tudi stvari ki se nam zgodijo.
Zelo podobno vremenu na gori.
Vremena našega življenja ne zanemarjamo ali zanikamo.
Potrebno se s njim soočiti,
Ga opčutiti,
Spoštovati,
Prepoznati takšnega kod je i ga zaobjeti u zavedanje.
S tem,
Ko ga tako zaobjamemo,
Začnemo spoznavati globiju tišino,
Mirnost i mudrost.
Gore nas tega lahko naučimo.
V preostalih petih minutah u tišini še naprej zdržuješ meditaciju o gore.
Zde po počasi prebudiš telu i odpreš oči.
